Sova na veji sedi,

pod njo sraka bedi.

Vrana se z druge strani debelo reži,

saj pod drevesom pujsa leži.

Mimo pride žaba vesela

in tudi ona bi pod drevesom sedela,

ker bi bila rada malce zagorela.

A ko pujso zagleda,

ki prav nesramno smrdi, seveda,

si misli: Strela!

Najraje bi kar konec vzela!

V tem pujsa se prebudi.

Voha, kaj tako smrdi

in kaj kmalu ugotovi,

da je tam spala kar tri dni.

Divje pokonci zleti,

zagleda sovo, kako na veji sedi,

srako, ki pod njo bedi,

vrano, ki se na vse grlo reži

in žabo, ki sama s sabo govori

in se za nos tišči!

Misli si: Sami čudaki!

Obnašajo se kot največji bedaki!

Reče jim:

Eden od vas prav grdo zaudarja!

V tem gozdu očitno ni nobenega gospodarja!

Pujsi se vse skupaj neumno zdi,

zato razpre svoja roza krila

in odleti.

Sea