Zaleti se u ružičnjak i obere sve
Rukama izbodenim trnjem smije se
I klikče, klikče kao ptiče u gnjezdu
Kad mu se nebo kroz krošnju prvi put ukaže
Klikče, kaže: Miriše najbolje kad ruke se okrvave!
Kaže: Treba je brzo ubrati. Zaklati je rukama golim,
Tako smisao dati trnju. I brzo, brzo, dok nije zaplakala
Mirisati, mirisati….
Grižnjom savjesti i okrvavljenjim rukama
Mirisati...
Ritem pesmi narašča, kot roke v vrtu in trnju in krošnji, ki so vse bolj krvave - od sonca? zemlje, krvi ... Pesem s hitrim koncem, ki ga priganja pred zavestjo stoječa slaba vest. Videti je, da gre pri Hermenautiki za dolg in zanimiv cikel. Le kam nas bo še pripeljal, se sprašujem. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Edin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!