čas, dragi hans, se je že sprijaznil z mano.
ko nastavljam svoj obraz luni me redno obiskujejo tvoji betonski metulji.
srkajo medičino mojih žil.
( iz pisma Sophie T., marec 1917)
kri ni nikoli čista.
gospodinja to ve.
madeži so trdovratni.
porjavijo v času.
kot žeblji obležani pod križem.
nikoli ni čista
in je lepka
rad vežem tvojo in mojo
z besedo v trpki kruh
vzneseno liževa oguljena hrbtišča knjig
betonska krila metuljev
lebdijo med nama
kot odstavki besedila
na polju osramočenih misli
čakava na krste
ogromne krste
za vse zaprašene knjige
da jih izkrvavljene
pokopljeva v biblioteki
uh! betonsko zadene ta odkrhek iz neke celostne, večje, širše zgodbe, ki se ji reče mi2, zabetoniranost v krvi. spet samo asociacija, ampak prepriča me cementno trdna nit, ki zgodbo preko nečesa tako prvobitnega kot je kri in njena (nedoumljiva) zabetoniranost v mrak, v katerem nam je vedno nelagodno, pelje od trdovratne večne madežnosti do končne pokopanosti tja, kjer se, če hočemo biti še mračnejši, zgodba nadaljuje (v podzavestnem polju)
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!