biblioteka

čas, dragi hans, se je že sprijaznil z mano.

ko nastavljam svoj obraz luni me redno obiskujejo tvoji betonski metulji.

srkajo medičino mojih žil.

( iz pisma Sophie T., marec 1917)

 

kri ni nikoli čista.

gospodinja to ve.

madeži so trdovratni.

porjavijo v času.

kot žeblji obležani pod križem.  

 

nikoli ni čista

in  je lepka

rad vežem tvojo in mojo

z besedo v trpki kruh

 

vzneseno liževa oguljena hrbtišča knjig

 

betonska krila metuljev

lebdijo med nama

kot odstavki besedila

na polju osramočenih misli

 

čakava na krste  

ogromne krste

za vse zaprašene knjige

da jih izkrvavljene

pokopljeva v biblioteki

brezno

prašeg

Poslano:
03. 02. 2013 ob 19:21

Super!

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
03. 02. 2013 ob 19:59

uh! betonsko zadene ta odkrhek iz neke celostne, večje, širše zgodbe, ki se ji reče mi2, zabetoniranost v krvi. spet samo asociacija, ampak prepriča me cementno trdna nit, ki zgodbo preko nečesa tako prvobitnega kot je kri in njena (nedoumljiva) zabetoniranost v mrak, v katerem nam je vedno nelagodno, pelje od trdovratne večne madežnosti do končne pokopanosti tja, kjer se, če hočemo biti še mračnejši, zgodba nadaljuje (v podzavestnem polju)

 

LP, Lidija

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

brezno
Napisal/a: brezno

Pesmi

  • 03. 02. 2013 ob 19:10
  • Prebrano 905 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 462.6
  • Število ocen: 11

Zastavica