Že tretja ura je čez polnoč bila

v zvoniku, ko me naenkrat zdrami hrum

iz špajze,* (kot bi nekdo nabijal: dum,

dum - z glavo ob steno), vstanem; žila

slehrna mi na obrazu drgeta

od straha, še bolj, ko vidim: glej, pa saj

moje ljube žene sploh ni več tu, kaj

jo je zlikovec ugrabil sredi sna?

Oh, in zdaj prav z njeno glavo ropota

po zidu, da se cela hiša trese,

kot bi bil potres, o groza, o moj bog -

hitim pogledat dol, če vse to res je;

vstopim in uzrem, o mati blažena,

glej, tam ženo mi nažiga sosed Rok!

Matej Krevs