všeč mi je ta vtis iz ulice, na kateri se dogajajo vsakdanji prezrti prizori, katere  si super ujela v svojo pesem, kot filmski mojstri v film: Almodovar, Felinni, ...

po prvem branju me je begal zaznamovan besedni red:

navzgor pa rine zamišljenka kolo mojih let. 
/ navzgor pa zamišljenka, mojih let, rine kolo/ 
Berač s klobukom kleči na vogalu s tremi črtami na trenirki 
/ Berač s klobukom, v trenirki s tremi črtami, kleči na vogalu/ 

vprašam se, če si mislila res kolo tvojih let, kar je realno, ...
pa o vogalu s tremi črtami :) ali pa sem narobe bral?

startaske in heineken pa sproščajo ... :)

 Podčrtam

Lp, okto

 

Pozdravljen, Okto, hvala za odziv - si me pa dobil - zanalašč sem pustila dvoumno - lahko sta oba mojih let ;) in tudi tri črte so namerne (berač, ki kleči na vogalu trgovine, označene s tremi črtami, v zguljeni trenirki s tremi črtami ;) - ta je malce slabša od prejšnje, priznam.

Je pa to eden tistih izzivov pisanja na ulici, ki ga običajno rada počnem, a se nikoli ne tiče kulise, kot dojemam sicer vrvež ulice. Tokrat pa sem se vživela vanjo.

Lp, Ana

vidi se, da je dvoumnost namenska - in če se ne zatikamo vanjo s slovničnimi metodami, da pustimo da besedilo steče v duhu pesmi ... ne moti in ni ponesrečena. (dve mesti v pesmi kamor se lahko vrneš - sicer pa gre gladko čez, ko jo jemljemo kot pesem, kot tok "celote"). meni je pesem zelo všeč - polarnost ni preveč izražena, iz bralca pa vseeno naredi federvzmet! :)

lp

Pesem, ki vsebuje mnogo zgodb, skozi pogled naratorke  (te, ki na vzpenjajoči se ulici vse te zgodbe zaznava skozi slike)  se še potencirajo in plemenitijo. Po eni strani pripoved, tako polna navidezno neobčutljivo, faktografsko opisanih slik trenutkov, ki se v času prisotnosti opazovalke dogodijo na ulici, po drugi strani pa so napisane na tak način, da nam vsaka prinaša vsaj dvojnost, če ne večplastnosti pomena.

Posebno (me) pritegne izraz otroci niča v zaključku. Vsi mi, množica, smo otroci niča, kar je lahko odraz pripovedovalkinega kritičnega odnosa do družbenega trenutka - Mi proizvajamo tak hrup. Hrup, ki se ga zavemo v določenem trenuku, ko sestavimo vse slike, ki silijo v nas in lezejo nazaj ven, ko zastanemo in se  vprašamo - zakaj delamo okrog beračev kroge s tako velikim radijem in s pospešenim korakom, zakaj so se slike z ulice zažrle vame in ali jih bom jutri spet videla ... in še ...

Children of nothing pa so v vsaki sliki. Pa tam, kjer se slike ovekovečijo, pa potem, ko jih beremo, kot beremo to tukaj  pred sabo. Vsi mi, otroci niča, imamo svoje ulice in svoje pesmi. KO jih zmanjka, pa se usedimo in še enkrat preberimo tole Anino.

  Lp, lidija

Ana, hvala za odgovor.

Jure, moj komentar je bil, prej ko ne, namenjen urednici, ki ji je pesem ušla mimo, … saj si verjetno opazil, da sem napisal kaj sem občutil po prvem branju in s tem sem želel namigniti, da je takšno vrhunsko pesem treba prebrati vsaj še enkrat (očitno sem bil dovolj jasen :)

Lidija, dober komentar, celo v naslovu je dvojnost! :)

Ana nevsiljeno skozi pesem niza vse: modo, kričeče barve, napise, vonjave – glamur, sodobno tehniko, hrano in pijačo. Vse to nas navdaja s srečo. Komu mar berač, ki ne vidi nič od tega, razen preživetja.

Kljub temu, da hodimo drug mimo drugega bolj ali manj brez besed, povzroča vse to hrup v naših glavah, ki se ga ne zavedamo, kot se ne zavedamo, da smo dejansko otroci n(k)iča.

Še enkrat, odlična pesem!

Lp, okto

tudi jaz; sem samo naglas razmišljal in ne "odgovarjal tebi", pa ne da ne bi hotel ...  :) - tudi jaz sem se oglasil le kot poudarek,  enako sem jo podčrtal ;)

lp