dan me ne čuti
v njem sem samo en majhen delček
enota v vsem kaosu ki se gomili
v njegovem trupu
in se razteguje potencira in debeli
v jutri
dan me ne vidi
preveč vsega je
natlačeno naphano nabito
vanj
ne bom nagovarjala dneva
ne odgovarja mi
personifikacija odpade
ne morem mu reči TI
dan
je le zbitek časa
v katerem lovim svoje sekundice
če kakšno nežno posvojim
ali pa neobčuteno povozim
ji morda uidem
jo ovekovečim
vzamem čisto zase
ali vtrem v razporke
na nikoli ponošeni obleki spomina
na koncu
pod noč rečem
hvala
dan se meni
nikoli za nič ne zahvali
nobenih vzvodov nima
jaz pa ne pričakovanj
noč je drugačna
noč miži z mano
Prepričljiv poetičen premislek o času, o dnevu in noči. Naj izpostavim verza, ki sta me najbolj zamislila:
... vtrem v razporke
na nikoli ponošeni obleki spomina
Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!