Ne vedoč si ubijam dan.

Ker se prostranost ovije obme,

ker mi želja po tebi

nariše slike za katere ne vem

ali so resnične ali se me loteva blaznost.

Nobena vrata nočem več odpreti.

Hočem ostati v tistem dnevu,

ko je tvoja roka še toplo božala moje lice.

Pospravljam Ljubezen,

tisto, saj veš katero.

Ki krvavi, se krohota, me polaga v posteljo,

me zbada in zahteva.

Je dovolj, če ta dan preživim samo na pol ?

Polovici bi razdelila med tebe in sebe.

Delim, da si ohranim vsaj malo tebe.

Množim, da me bodo slišale množice,

ker morda najtišji glas preskoči k tebi.

Čeprav tiho, dan za dnem kričim,

medlo bedim, kot mati nad prvorojencem,

zlagam stavke, varujem mesece,

ki me oddaljujejo od namišljenega sveta.

Za korak je premalo, če se oziram naprej

in za ljubezen preveč, če te kličem nazaj.

Sandra Kocijančič