Zanimivo, bp. Tukaj pogrešam mogoče še kakšno Schroedingerjevo mačico, ko jo preblisne pogled med sladkanjem s smetano. Lp, J! 

Zdi se mi, da je Schrödingerjeva mačka prišla na ta svet, da bi nam poskušala približat kvantno mehaniko in da se v kakšni drugi pojasnjevalni vlogi ne bi tako dobro znašla. Za mesto v tej pesmi bi morala najmanj ujeti svoj lastni rep.

Sicer pa že obstaja zgodbica o takšnem pogledu, samo da v njej ni bilo mačke,  pa tudi ne smetane, menda je bilo jabolko, morda mošancelj in pogled je bil menda hujši od tistega All seeing eye iz Morodorja. 

opusti lastno željo po razumevanju ...  zdaj ko si prek gotovosti potrebuješ drugačen prijem. mačko se vidi ... da je že ujela lasten rep.  sicer se ne bi trudil razumeti tistega telesa ;)

pikantna pesem s požirkom mleka na koncu (vseeno)

lp,

Jure

Živ!

Mjav mjaaaaav, uboge Schrödingerjeve mucice (z mlekom ali pa smetano na brkih), kolikokrat s(m)o jih že strpali v razne škatlaste kvante. Še sreča, da imajo mačke toliko življenj, da preživijo najrazličnejše eksperimente in transplantacije iz kvantne mehanike v bolj ali manj posrečene filozofske kontekste.

Schrödingerčice sem vnovič obudila zaradi pojma živosti v pričujoči pesmi, ki v čedalje bolj gotovem ali gostem razpoloženju prerašča v enost duha in telesa. Ob omembi živosti, ki jo želi izkusiti pesniški subjekt, sem pač pomislila na te male mucice, ki po takih in drugačnih pogledih kvantne mehanike do določene točke bojda veljajo za hkrati mrtve in žive. Pa sem se vprašala, kako je s konceptom »živosti« pri posameznikih, ki so predmet raznih eksperimentov ali načrtov, mehanskih ali božanskih. Verjetno mora mačka res najprej ugledati svoj rep in se spraviti h kakšnemu opravilu, da se zadeva premakne v eno ali drugo smer.

Da je v mošanceljnu tako hud pogled? No no ... Pa mu ga vrni:  iz mošanceljev se da sprešati prav dober moštancelj. :) Lp, J!

He he, škoda da ljubitelji mačic ne poimenujejo kakšne nove vrste, po možnosti tako črne kot bele, Schrödingerčice. Bi se lahko potem kregali še, ali so prave črne ali bele.

Če pa govorimo o teoretičnih mačkah v teoretičnih škatlah v teoretičnih superpozicijah med teoretično živostjo in teoretično smrtjo, v okvirih kopenhagenske interpretacije kvantne teorije, kot metafori za praktično životarjenje v superpoziciji nekih zunanjih sil, pa bi bila metaforična rešitev nadvse preprosta: pogled vase, drobna introspekcija, lahko tudi pogled od zunaj in taadaa ... lahko takoj nazdraviš svojemu življenju z v morda kakšni jezici sprešanim moštancljem, ali pa se zakoplješ zadosti globoko.

Po mojem bodo še pesniki začeli raje govoriti o dekoherencah.