Prihajali, prišli smo od vsepovsod.

Obrazi znani pa vendar neznanci.

Tam svetlolasa dama v krznu in gospod,

Irena, Dana, Mile, Rudi, Franci.

Ko majski dan zorel je v blag večer

in parkirišče se je v lošču lesketalo,

naselil v nas se plahi je nemir:

Kaj od nas osnovnošolcev je ostalo?

In stiski rok, oči ki zažarijo,

objemi, dvomi, si res tisti ti,

na črnobelih slikah, ki bledijo,

ki z mano nekdaj drgnil si klopi?

Pardon, midva se ne poznava …?

Jaz tebe že, kaj res me ne poznaš?

In ta in oni z glavo odkimava …

Pa to ni res, kaj dela z nami čas?

Andrej je ta in tam je naša Fani

in Darko je že zdavnaj Božidar.

Da, vmes je čas, to ni bilo predlani,

ko ločil nas je lastni itinerar.

V dimu cigaret ne prepoznavam

obraze vseh a to je moj problem

in spretno v dialogih preigravam,

da nihče ni neznan mojim očem.

Deklic ni več . Gospe so vse in dame

in fantje sivolasi so gospodi.

Da, čas neusmiljen je in si pač vzame,

popelje nas h začrtani usodi.

In šopek naših zlatih učiteljic,

kot mame so, ki še sedaj skrbijo,

da vse tako bo kot za nas bo prav

in najbolj tistega “Adijo” se bojijo.

Sladko pomešan vonj  parfema pluje

nad mizami s kozarci in jedmi

in zdi se za trenutek mi vse  tuje,

da tu sedim med tujimi ljudmi.

Je res še kaj kar morda je ostalo?

Skiciram v duhu obraze izpred let.

Ostalo? Šepne mi nekdo.  Prav malo.

Nekoč je bil res naš ves ta planet.

Opolnoči, ko gledam v žaromete,

odhajajo tja v noč neznanci znani.

Da, noč kot ustvarjena je za komete,

od usod človeških v orbito pognanih.

Pa srečno vsem … poskusite obstati!

Čim dlje, čim bolj, morda nam celo uspe.

Dekleta moja in vi fantje zlati,

ki nekdaj ste hodili v osmi ce.

Brezinbor