mogoče pa blazinice že čutijo

kako prosojni oval nad marmornim tolmunom

poživljajo stebla iz ozkih sifonov muranskega odbleska

s črtalom izrisujem vitice letečim pogledom na zlitinah kovin

razpirajoči se cvetovi pritrkujejo ob vratne žile

prislanjajo se k oddušnikom zategnjenih mišic

trobente

svet zamikate proti odprtemu temenu

čelo mi navijate okrog medenega trupa

neskončne dlani mi spet polzijo z osi

trobente

koliko zob je v gostem glavniku

koliko nohtov mi rahlja lasišče

na revmatičnih prstih vaših koščenih spominov

trobente

za svoj zategli glas si jemljete

menda manj kot bi vam včeraj želela dati

vso arhitekturo telesnosti

trobente

neoprijemljiva je nežnost vaših dotikov

siveče slapove izčesanih las izlivate v globino tolmuna

v pršenje drsijo

maki

grah

biseri

lososi

debla

iz odpadlih las si tkem lovilec sanj

rdeče niti prepletam z maki grahom biseri lososi debli

iz potrebušja si izpulim še tri puhasta peresa

stopala spustim v sifone

ravno prav se mi ugrezajo

zdaj se lahko oglasite tudi iz kitastih korenin

Jupiter! Silvana Orel Kos