s skrhanimi nohti
praskam boleč omet trebušne stene
pepel sejem na blede cunje kože
še otroka
rasteva kot stolpnice
kot bloki
siva kot beton
vabiva toplo sonce vase
pogledi
se vedno lomijo kot suhe veje
poteptajo jih dotiki
pesem
vedno joče ujeta med nama
krhka beseda
je trmasta kot asfalt
še otroka
sva zraščena kot lobanjski šivi
tako, kot trdi RUJ, pesem se te ob vsakem branju dotakne drugače, če pa ne, se pa najbrž gotovo vsakega bralca dotakne drugače. "Dotakne se" pa je ključna ideje komentarja. Dotakne se nas s svojo mračnostjo, v kateri kljub apokaliptičnemu vzdušju, ki hlapi iz zgodbe, začutimo prisotnost neke melodije, ki vztraja kljub zabetoniranosti liričnih subjektov v brezizhodnost in tiste asfaltne besede, ki bo vztrajala in rastla ali hirala do konca, skupaj z odmikom od otroškosti.
Kako le bi lahko v teh časih pisali sončne pesmi? Pa če bi še tako radi (kot sive stolpnice, ki žarke željno vsrkavajo?)! V tem smislu to pesem dojemam kot močno angažirano.
Lp, L
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 17. 01. 2013 ob 23:38
- Prebrano 1125 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 521.11