
z vekami loputam
v temo nedonošenega jutra
okoli vratu obesim vprašaj -
pika mi vedno znova sili navzad
in tolče v občutljivo točko
med lopaticama -
hrup moti sosede
in zvezdo danico
jaz pa v drži psa
pozdravljam
vzhajujočo sredino
samo še osmih planetov
iščem izhod
v novi dan
da ga postaram
s sabo in
si pripravim dar
za prihajajočo
degeneracijo nevronov
ki kot ljubka
vrbova košarica
v obliki 0-1-0-1
pestujejo
milijone in milijone
spominov
preminulih večerov bitja
ki mu vsak dan dvakrat
ljubeče umivam zobe
iščem izhod
v novi dan
da ga postaram
s sabo in
si pripravim dar
za prihajajočo
degeneracijo nevronov
ki kot ljubka
vrbova košarica
v obliki 0-1-0-1
pestujejo
tu se nekako lovim - iščem kurz misli
?
Misli so tekle tako:
Potencial po nevronu je ali ga ni... 1 ali 0. Ni vmesne možnosti.
ja tisti del že nosi ... :)
s tistim staranjem - morda bi stvar obrnil - da dan ostane mlad s teboj
ne vem zakaj čutim to spodaj - skoraj bi si celo pesem zapomnil po tem -
pardon. nočem rušiti toka - "kaj potem sploh pišeš to" ... - si mislim
Sem brala pozorno, vrstico za vrstico. Še se bom vrnila, da se malce sestavim, ker si med vrsticami nasula orehe s trdo lupino:). Sem se pa na koncu pesmi nasmehnila, tako prisrčno, enostavno, ljubeče. Ja, kupim vse! Tudi tiste orehe s trdo lupino:).
lp, ajda
Jure - pišeš, ker moraš ... ;)
Ajda - Hvala! Orehi so zdravi. ;)
MM,
Tisti deveti planet ;) nate ni pozabil...pošilja ti vse, kar je v njegovi čarobni moči....lepo te je brat!
M.
Majda - Včasih se identificiram z njim ...;) Hvala ti! Lp, P.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona C. Pegan
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!