DORA, MOJA ZASEBNA MUZA

moje roke so

mesnate oči, paleta

iz nohtov in luskic od barv, vijugavo

stopnišče po katerem sem se poleti spuščala

na gizdavi trg Tetr,

tam kjer je, s soncem okovan

drevored,

prasketajoč modrino, padal v moj

čas in modri period pijanega

avgusta. Dora, pogrešam našo

ljubezensko zgodbo v treh minutah. milonga,

ki jo zdaj plešeš

z nekim kreolskim

robavsom v umazanem baru

v četrti La Boca, z razvlečenim

bandoneonom (harmoniko) in z utesnjenimi večeri,

s hladnimi pogledi in

z vrelimi dlanmi. Dora

Maar, moj meseni vodomec

s smaragdnimi krili,

z očmi kriči le

jalovo bol. obžaluje rastlinje oddaljenih

pamp, ki se samo

od sebe

vžge, otroško.

v sliko

razposajeno vnašam

Minotavra in precepe iz katerih

nič ne teče, se ne cepi

za boleznimi nalezljivih

mrzlic

a črni Pigal se vleče izza nje