vse to bo preveč kratkotrajno

da bi se oči utrujale z vekami
tristo z zobmi oboroženih jezdecev
omamljenih z vonjem po doseženi nežnosti
bo pregriznilo svoje jezike pod okni najinih dotikov

in zopet bodo, razbrzdani  z nezapletenostjo, začeli novo vojno

ti se boš nagnila nad senco najinega dne
in mi na mizi pustila sladko iz divjih jagod
(ker je to tisto kar imam rad)
vedela boš da me ni tukaj, ko potihne nemir
ko ti umre roka med pomivanjem najinih kavnih skodelic

ko te iz tisočih kosov s tal poboža
vzdih v blesku modrega porcelana
boš vrgla pogled na ostanke na stolu na balkonu
pomislila boš: manijak! spet je odšel brez pozdrava

in obžalovala boš, ker mi nisi uspela reči,
da si prebrala vse moje pesmi

in da je Nina
in da je Dina klicala

obžalovala boš, ker sem odšel kar tako
ko boš s tal pobirala spomine
ozmerjala boš trdoglavega fantka v meni mrtvem
da se ne sme
kar tako umirati ne da bi veke utrujale oči

Jure Drljepan (JUR)