KAR TAKO
vse to bo trajalo kratko
prekratko da se bi oči utrujale z vekami
tristo z zobmi oboroženih jahačev
omamljenih z vonjem po doseženi nežnosti
bo pregriznilo svoje jezike pod okni naših dotikov
in zopet bodo, razbrzdani z nezapletenostjo (enostavnostjo), začeli novo vojno
ti se boš nagnila nad senco našega dneva
in na mizi mi pustila sladko iz divjih jagod
(ker je to tisto kar imam rad)
vedela boš da me ni tukaj, ko potihne nemir
ko ti umre roka, ko boš pomivala naše šalice za kavo
ko te s tisoči kosov s tal poboža
vzdih v blesku modrega porcelana
vrgla boš pogled na ostanke na stolu na balkonu
pomislila boš: manijak! spet je odšel brez pozdrava
in obžalovala boš, ker mi nisi uspela reči,
da si prebrala vse moje pesmi
in da je Nina
in da je Dina klicala
obžalovala boš, ker sem odšel kar tako
ko boš s tal pobirala spomine
kregala boš trdoglavega fantka v meni mrtvem
da se (to) ne sme
kar tako umirati brez da bi oči utrujala z vekami
Original:
TEK TAKO
kratko će sve to trajati
previše kratko da bi se oči zamarale kapcima
trista će zubima naoružanih konjanika
omamljeni mirisom dostignute nježnosti
pregristi svoje jezike pod prozorima naših dodira
i opet će, razulareni jednostavnošću, novi rat započeti
ti ćeš se nadviti nad sjenom našeg dana
na stol mi spustiti slatko od divljih jagoda
(jer to je ono što volim)
znaćeš da nisam tu kad utiša nemir
kad ti ruka umre dok naše šoljice za kahvu budeš prala
sa hiljadu komada sa poda kad te pomiluje
uzdah u bljesku plavog porculana
bacićeš pogled na ostatke u stolici na balkonu
pomislićeš: manijak! ode opet bez pozdrava
i biće ti krivo što nisi stigla
da mi kažeš da si pročitala sve moje pjesme
i da je Nina
i da je Dina zvala
biče ti krivo što sam otišao tek tako
dok budeš sakupljala uspomene sa poda
grdićeš u meni mrtvom tvrdoglavog dječaka
da se to ne smije
tek tako umirati oči ne zamarajući kapcima
urednica
Poslano:
07. 01. 2013 ob 17:55
Spremenjeno:
07. 01. 2013 ob 18:18
KAR TAKO
(par popravkov : predvsem je to intimna pesem v dvojini!)
vse to bo preveč kratkotrajno
da bi se oči utrujale z vekami
tristo z zobmi oboroženih jezdecev
omamljenih z vonjem po doseženi nežnosti
bo pregriznilo svoje jezike pod okni najinih dotikov
in zopet bodo, razbrzdani z nezapletenostjo, začeli novo vojno
ti se boš nagnila nad senco najinega dne
in mi na mizi pustila sladko iz divjih jagod
(ker je to tisto kar imam rad)
vedela boš da me ni tukaj, ko potihne nemir
ko ti umre roka med pomivanjem najinih kavnih skodelic
ko te iz tisočih kosov s tal poboža
vzdih v blesku modrega porcelana
boš vrgla pogled na ostanke na stolu na balkonu
pomislila boš: manijak! spet je odšel brez pozdrava
in obžalovala boš, ker mi nisi uspela reči,
da si prebrala vse moje pesmi
in da je Nina
in da je Dina klicala
obžalovala boš, ker sem odšel kar tako
ko boš s tal pobirala spomine
ozmerjala boš trdoglavega fantka v meni mrtvem
da se ne sme
kar tako umirati ne da bi veke utrujale oči
Uh, uh..
Tole z dvojino sem res kiksnil.Hm.
Hvala in lep pozdrav.
Komentiranje je zaprto!