neizogibno
bližaš se dehtenje
že zveni glas
zatajenih koprnenj
urok me vleče navznoter
nad mlada pšenična polja
oči se ponovno opijajo
z mlado in golo zeleno
zaman ponavljam vedno isto rotenje
ne vračaj me nazaj
v suho pokrajino
zažganega poletja
na rdečo zemljo
kjer diši po sivki
ne vračaj me tja
kjer ne slišim več
kako jočem
sebi v slovo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona C. Pegan
- 05. 01. 2013 ob 17:27
- Prebrano 916 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 190.72
