Se misli kdaj ti v prah prevalovijo,
se vsi pogledi ostri v nič zastrejo?
Se nežni klici stišajo, zamrejo,
ti strah ostane s svojo mimikrijo?

Se spomniš, v sebi čutil si otroka
in so oči prepletale vse niti,
ki tvorijo celoto s koščki biti?
Zdaj tipaš dvom preteč na meji joka.

Morda še nisi tam, kjer Ona čaka,
da s tabo bi se že poveselila.
Prav si uvidel, je usoda taka,

da vedno ti bo košček sanj pustila.
In ko na koncu ti že zmanjka zraka,
morda spet možnost ti bo ponudila.

Lidija Brezavšček - kočijaž