Na podivjanem vrtiljaku
vriska izmaličen svet.

Razbijamo luči
in prerokujemo svetlobo,
postavljeni pred sodbo
izrekamo kazni,
s slepimi očmi delimo svet
na bisere in smeti.

Otroški smeh grozi udobju,
sladkost in trpkost bivanja
pohabljeni v eksperiment
brez rezultata,
krik rojstva, zadnji dih
ponižana v številke,
izračunane v miljone ničel.
Utrinjamo poslednji plamen,
preden so vsa zrna peska
prešla svojo pot navzdol.

Na pročelje vesti
rišemo vesele podobe,
v prazni notranjosti
prirejamo orgije
goljufivih sanj.

Razprodajamo krpe
namišljene večnosti,
pričarane iz epruvete,
kjer konec prehiti začetek.

Vse bolj noro
drvi vrtiljak.
Med divjimi vriski
škripaje razpadajo
zarjavele verige.

daya