te gledam,

kako rasteš v mojih očeh

najprej je nekaj kot jok,

potem so drobni prstki 

in lačna usteca na polnih prsih,

in so dnevi in leta radosti,

tu in tam posejani s skrbjo in

kolobarji neprespanih noči,

so prvi zlogi, negotovi koraki

in škrbasti nasmehi, poškropljeni

z nevihtami cepetajoče trme,

je svetlobna hitrost minevanja,

krog setve in zorenja misli,

od narobe postavljenih besed

k neutrudnemu pravičniku,

k ugankam male filozofinje,

odstiranju tančic v Zofijin svet

svojo velikost meriš z mojo mero,

do popka si mi, do prsi,

do brade, do čela in čez,

jaz pa te jemljem v naročje,

z vsakim vdihom manj mojo,

z vsakim centimetrom bolj svojo

te gledam

postala si ženska

hanja