Megleno jutro,
v zraku lebdi vonj po tovarniškem dimu in avtomobilskem smogu.
Še vedno ujeta v včerajšnjem večeru,
se razočarano zavem, da se spet nisi zbudil ob meni.
 

Črna senca se tiho in brzčutno uleže na moje prsi,
in počiva.
 

Tako nehuman je občutek,
zreti v prihodnost in se hkrati zavedati, da te ni tam.
 

Ahh, kar počivaj črna senca, rajši čutim tebe,
kot se zavedam najinega konca,
uleži se z vso težo in zaduši moja čustva.
 

Natakar, še eno pivo in škatlico cigaret prosim...

blackangel