(Fragment fraktala)
Invokacija
Tako tako je,
je pred zamahom
rekel s čistim predpasnikom prek noči,
ga snel z jeklenega kavlja
in stranki v zenice odsekal rastoči kos s kostjo.
Krožec
- A je že kdo solil?
vpraša vsak, ki vstopi.
- Mati so že pobrali pene,
se privzdigne s polenom iz uparjenega kota.
- Nehaj nalagati, meni se že vrti,
se pokadi izza sekstanta.
Petrus Peregrinus, Cotinus in Felix,
kot narisani na 180 stopinj,
se otresejo celuloze
in prepletejo vlakna v mišičasto tkivo.
- Poprimimo.
- Četrto mesto je še prazno.
- Pa kje se spet potika?
- S kamenjem, zamaknjenim pred obličjem,
bljuva žabice čez zeleno brbotanje.
- Z derezami in vrvjo
se je še sleherni vrnil.
Goreči noht privzdiguje srednjo rinko,
obroči se uzvanjajo,
talina žari med režami.
Naložimo ploščo na ramena.
- Razbeljena je.
- V studenčnici se bo hladila,
razpostavimo prodnike na ris skrajnika.
- Čez rob bodo zgrmeli.
- Samo odneslo jih bo na razpenjene brzice.
Urežimo okroglo.
La Linea
Iz iztaknjene črvine v umirjajoči se plošči
bruhajo bele frekvence izvirnega črtovja.
Popevaš si.
Sediš na robu brega anemon,
snežnih, živih, mehkih,
z lakastimi čeveljci nihajoč v črnino.
Popevaš si.
Nad bregom breza,
pod bregom brezno,
poleg tebe vedro barve
in Augustus z gubami treh las na čelu,
z belo nitjo okrog kazalca
in ploščatim čopičem iz naravnih ščetin.
- Čakaš.
- Čakam.
- Cvetiš v modro obleko.
Studenec pobruhava čez breg,
polni poloblo balona,
ki se upira astigmatizmu,
v daljavi drsijo cvetovi v previs,
brezno v zamiku zamaka.
Infinity pool,
so oglaševali.
Čakaš na trapez.
Na kroge.
Kolebnico, če ne gre drugače.
Hodiš po črti.
Popevaš si.
Meridijani,
pritrjeni na jekleni kavelj,
se spuščajo s sfere.
Popevaš si.
Zmanjka črte.
Križec
Fisher iz ognjeno kalne vode
vleče na breg konjske glave.
Z vrvmi na branah.
Lepljiv kot močerad iz legla.
Slap pada v tišino,
pod njim seva zvezda,
imam zelene oči.
Sredi noči lebdijo
namagnetene horizontale, vertikale.
Spajajo se v križe,
bradlje,
kvadre.
S Fisherjem vrževa v globino vrv,
zelenec jo ulovi,
priveže spuščeno jadro k jamboru.
Gre plezat na zaledeneli slap pod Padežem.
Rebra se stekajo v sklepnik s kavljem,
pod njim vitraj,
kameleoni v očeh.
Poslano:
30. 12. 2012 ob 21:23
Spremenjeno:
30. 12. 2012 ob 22:30
vtetoviral bi si jo v usnje moje torbe - enkrat, ko bom hodil v službo - da mi ne bo treba govorit, kot amulet, bi mi odpirala vrata - verjetno bi imel tudi mir,
sigurno!
ne znam povedati kako všeč mi je- že, če si jo samo projeciram na prozorno krilo surfa, ki gre na veter ...
šum v laseh mi bo ozelenel in olesenel- tako je dobra
Jure, hvala za branje in osebno razmišljanje. Naj te spremlja. Lp!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jupiter! Silvana Orel Kos
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!