Nič ni isto.
Niti breze.
Bele sivijo.
Nič ni enako.
Niti jezero.
Pod vso navlako
spi, prenarejeno.
Nič ni tako,
kot je že bilo.
Sploh pa ne v
preluknjani utrdbi
včerajšnjega stvarstva.
Prerešetani.
Po kapljicah,
veš, moj neznani,
čisto narahlo,
malo pronicam ven.
A sem tukaj. Še.
Ali pa morda že tam.
Pri tebi.
Kje, le kje.
Tam, kjer bele breze
v jezeru
zaspanem,
siv odsev pustijo.
Z njim
zaledenijo.