Čutiš …

spet je polna luna.

Stopiš iz hiše s prenizko vzidanimi okni.

Na pragu ošineš bleda zapestja,

ne potrebuješ odsevnih teles.

Popraviš si tančice na ramenih,

zlivajo se s sivino tlakovanega dvorišča.

Privzdigneš rob obleke,

črno in pretkano z redkimi zvezdami

so jo z zarjavelimi škarjami izrezale

prednice iz zahodnih ozvezdij.

Nocoj na tistem mestu raste

borovo obzorje.

V brezvetrju stečeš čez živosrebrno planoto.

Teptaš senco, ki pred teboj ravna zamrznjene krtine,

raztaplja strnišče neobrite noči.

Postojiš pred iglastim zobovjem,

polna luna se v stranskem risu

sidra v tvoj pogled.

Žužki pod dreni in brinjem

se ne zmenijo za znoj telesa.

Pred slutnjami preteklosti

se kot srebrni volk

polzavestno in samotno

zatečeš v pogoreli gozd.

A zagomazijo za teboj,

njihovo zaudarjajočo sapo vohaš

v svežih medvedjih iztrebkih,

v grčavih koreninah, ki te grabijo za pete,

že ko so dvignjene v nov korak.

Želijo v gozdne prsi,

ker so tu doma.

Ni belih jelenov,

ni črnih konjev,

ni pepelnatih ovac.

Samevajoči pastirji

z zimsko praprotjo zamahnejo

po sivkastih leskovih vejah.

Grm se ogrne v tančice s tvojih ramen.

Obrneš se.

Stečeš domov, proti luni.

Prodorna belina oži zenice,

vleče te iz sence,

preseva telo,

na živosrebrni planoti puščaš

monokrom skeleta.

Jupiter! Silvana Orel Kos