Pomota je,

da so mi vzeli sanje.

Mi izpulili smerokaze.

Mi zavozlali steze.

Pomota,

da ne zmorem objema,

da usta, sama ne lezejo v nasmeh.

Ob tebi se ne smem smejati.

Ne smem zaspati.

Prepovedali so mi plesti vrstice,

te imeti v mislih.

Grizem preperele dneve,

se zavlečem v noči.

Vzeli so mi pridelek,

mi zasejali novo žito,

obrali upanje.

Izdali so me dragi,

prevarali zvestobo.

In pozabili na trenutek,

v katerem zaprepadeno stojim.

Gola, brezglava in nikogaršnja.

A nihče drug na praznem platnu,

ne opazi te lepote.

Nihče drug v tem bobnečem niču,

ne spozna  slepote.

Nazaj v telo pomikam tvoje sanje,

poravnam blazino in

samo očem dovolim, da mirno zaspijo.

Sandra Kocijančič