Pred sabo valim dneve

kopičim neizbrisane spomine

podim zamegljene privide,

ki jih kolovrat, poln nerojenih zgodb,

poganja vedno znova.

V mehkobni sredici,

pridušena glasba in

šepetanje otroku.

Osvetljena okna

vabijo iz teme,

stegujejo ročice proti nama.

Prišel si prvič.

Vem, ne moreš se nagledati lepote.

Ustnice predaš njenemu imenu.

Veš, njene oči nimajo solz.

So samo biseri, ki nama osvetlijo strah.

Tišina s trobento pogreša oba.

Odšla sta po uhojeni usodi.

Niti ne vem, kdo zaradi koga.

Vem, da brez oblike, brez glasu,

se oblak pobarva v njen nasmeh.

Podarila sva ji neskončnost.

Zato stavke puščam nedokončane...

Tudi on je ljubil veter, Pikica....

Si...

Sandra Kocijančič