Svet bi bil prozoren,

če se ne bi slikal pred očmi.

Pretihe bi ulice,

me pospravljale v vsakdan.

Dodaj barv k sivini.

Spominjaj na rožnate krošnje.

Naj pesem visoko zveni,

krasi čelo,

kot cvetoči popek polico okna.

Slika naj živi,

z glasom in solzami.

Igrivo bi podala roko, obstala.

Brez koprene prek srca.

Duša, raztelešena,

z ostanki noči naj se spet igra.

Prevelika postelja.

Dlani  na ograji. Brezbarvne.

Proseče zdrsnejo iz sanj.

Kot bela iz črnine.

Kot življenje iz doline.

Med svežimi cvetovi

dražeči žarek zbuja dan.

Čas se vrača. Blediš v obraz.

Le zapusti me.... in hvala.

Sandra Kocijančič