Večerni zvon razlega
Sedim na obali, neba travi.
Sedim z belimi cvetovi.
Ti prihajaš med topoli.
Sanjavi lici.
Nasmejana svetiš.
Vročica v prsti.
Stopala ognjena.
Ščegeta vsa svetloba,
usta in nebo, ki je
tvoje pokončno telo.
Smeji se in dotika
cveta modra roka.
Išče se potnik
v sejavi roki.
Med prsti malo
preostalo.
Da prebiram
knjige, da listam
s cvetovi,
se nagledam slapov cvetov.
Čebel, gozdov,vrtov.
Da vidim,
kjer izvirim.
Toliko mi nakanejo
kaplje časa,
ki so moja večnost.
Naj se trenutki
izberejo med sabo,
ko bije plat zvona.
Naj izročim,kar sem.
Luč, ki jo nosi
v vetru.
Nebu večno,
ki me sanja svetlo,
zaneseno.
Sedim z belimi cvetovi.
Ti prihajaš med topoli.
Sanjavi lici.
Nasmejana svetiš.
Vročica v prsti.
Stopala ognjena.
Ščegeta vsa svetloba,
usta in nebo, ki je
tvoje pokončno telo.
Smeji se in dotika
cveta modra roka.
Išče se potnik
v sejavi roki.
Med prsti malo
preostalo.
Da prebiram
knjige, da listam
s cvetovi,
se nagledam slapov cvetov.
Čebel, gozdov,vrtov.
Da vidim,
kjer izvirim.
Toliko mi nakanejo
kaplje časa,
ki so moja večnost.
Naj se trenutki
izberejo med sabo,
ko bije plat zvona.
Naj izročim,kar sem.
Luč, ki jo nosi
v vetru.
Nebu večno,
ki me sanja svetlo,
zaneseno.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poet
- 28. 08. 2008 ob 19:24
- Prebrano 1575 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 338
- Število ocen: 13
