Da bi se vrnila jo prime.
V tisto luknjo, ki so ji rekli kuhinja.
Temačno izbo, ki diši po sajah.
V grobo ostenjen prostor.
Kjer se je v omet zajedlo očetovo kričanje.
Tja kjer po vogalih sluzi vlaga.
Kjer iz razpok vonja mamino bolečino.
Tja kjer iz razmajanega poda mezi sokrvica poteptanih
življenj.
Stopila bi tja v kot
strgala bi ga z razpela.
Spipala bi zarjavele cveke iz posušenih dlani.
Razpletla bi trnovo krono laži.
Otresla bi tujo krivdo s svojih peruti.
Da bi zmogla
še zadnjega kralja
vreči s piedestala
da bi zmogla
raztrgati molek
da bi se kot dragoceni biseri
skozi rešetke duha
razsule jagode rožnkranca
v široko odprti svet.
Ven iz njenega življenja.