Odpisana

kot neuporabni inventar,

pozabljena

kot prastara knjiga

iz katere si včasih črpal navdih

diham pretiho,

da bi zbudila tvoje oko,

da bi spet zagledalo mene,

kot v starih časih,

ko si me negoval,

se me dotikal z dlanmi

in mi govoril sladke besede.

Danes sem sama

dušim bolečino v sebi,

da mi ne privre iz oči.

Budna ko že vse spi

nabiram zadnje besede,

ki me še držijo pokonci.

IŽ-lev