Prišel mi je ptiček zapeti:

pač ne moreš tu v tišini na verandi

kar sama sedeti!

Vsedel se je na vejo cedre prelepe,

pogledal, če zares sem sama,

saj slišal od ptičkov je,

da imam petje nadvse rada.

Glavico postrani obrne

in mojemu pogledu odvrne:

čuj, čuj to pesem pomladi,

ki nam je v navadi.

Veš, k tebi vsi pridemo radi,

ker veseliš se naše pomladi,

majskega cvetja

in našega petja,

ker čakaš nas s srcem, radostno odprtim,

in s pogledom proti obzorju zazrtim...

Pa zapoje uvodno to pesem prelepo,

In že se pridruži mu ptiček kraljiček:

dopolni mu stavek, ker tu ima opravek.

To si pozabil, mu reče.

Od daleč še en ptiček se oglasi

in poreče: Kako lepa melodija!

In tako nastane cela harmonija.

Oj, ptiček ti lepi, ne nehaj še peti!

Počakaj še malo, vse ostalo bo že počakalo!

Ljubezen je večna, je neoporečna.

Tedaj elektronski se ptiček oglasi,

po žici, z onstran sveta, možiček se javi:

Čuj, čuj, ali pri tebi tako ptice pojo,

da jih slišim kar preko žice? - mi pravi,

kot doma sem, sredi pomladi...

In že sem doma,

prevzet od pomladi,

od pesmi srca:

naj le srce veselo igra

in radost življenja naj vselej velja!

nevenka sever gamulin