Ko hodim ob morju in zrem v bistrino

oko mi vzdrhti, prežene sivino.

Zdaj vidim modrino

na obzorju neba,

ki skupaj se z morjem preliva in staplja v globino.

In sapica vetra s svojo svežino

navda me z vedrino, ki hitro prežene srca bolečino

in se prepoji s prijetno toplino.

Zdaj sonce posije in morje z zlatimi žarki oblije.

Tako je toplo in res je lepo.

Tako močno sveti,

lepo je živeti.

In valovi pridejo spet novi

inigrivo se love,

pena je divja in pena je bela,

čez hip je spet morje kot ravno obzorje.

In sonce spet barvo spreminja,

zdaj je oranžnordeče,

kot v ognju počasi v morje drsi

se v vodo potaplja.

Pojavi se rdeča zarja,

ki barvo spreminja

od rumene, oranžne, rdeče

se v škrlatno spreminja

in spet izginja.

Glej jasno modrino,

na nebu pojavi se zvezdica zdaj,

ki pomežikne.

Kot biser zasije in sveti.

Lepo je živeti.

Nevenka Sever Gamulin

nevenka sever gamulin