Že sedem dolgih, bridkih let mineva,
kar sem zagorel in ne znam gasiti,
od dveh očes, dveh zvezdic čudovitih,
ki jima zvest do sodnega bom dneva.

Kakor čolnar sem, ki ga je prevzela
lepota vodnih nimf, siren stasitih;
njih petja mu ni dano pozabiti,
sledi jim, pa čeprav na dno jezera.

Brez upanja, da kdaj pristan odkrijem,
drvim k čerem, privezan na krmilo,
zmankuje mi moči v tem morju divjem.

O, Bog, če hočeš me zabij v globino,
za sedem novih let na križ pribij me,
samo, da zame bi srce ji bilo...

Matej Krevs