Redčijo se korenine,
ki drevo držijo,
veter šepeta spomine,
nova stebla iz tal brstijo.

Lomijo se veje krošnje,
ki zavetje daje,
čas ne ozira se na prošnje,
ko nas življenje maje.

Tvoja veja je še močna,
listi sijejo v modrosti,
čvrsta, vitka in mogočna
uspešno upira se starosti.

V barve skrivnostne jeseni
se znova in znova odeni,
ne kloni v sopari,ne v hladu zime,
saj ptički že snujejo pomladne rime.

Ida Semenič- adisa