
Iz okna gledam
hiteče ljudi,
prehitevajo sebe
in brez pozdrava druge.
Kot da nihče nikogar ne pozna,
kot da hodijo v mestu tujine,
kjer jezik je neznan
in ulice so tuje.
Pomaham soncu,
ki oči mi odpira,
primem kepo snega
in gledam njen padec,
kot ostanek moje energije.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!