Iz okna gledam
hiteče ljudi,
prehitevajo sebe
in brez pozdrava druge.
Kot da nihče nikogar ne pozna,
kot da hodijo v mestu tujine,
kjer jezik je neznan
in ulice so tuje.
Pomaham soncu,
ki oči mi odpira,
primem kepo snega
in gledam njen padec,
kot ostanek moje energije.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!