Odlična!

Edino... zakaj tako veeelik razmak med kiticama? :)

lp S.

hvala ...

sredina je v bistvu tekstek - je in ni na mestu - ko ga vidiš - dobi povezave -...

ima svoje mesto a ne tako ključno. ali ja / morda preveč - pa zato manj barve ? :)

ne vem, ali me hecaš ;) ali samo res nisi opazila teksta vmes, oziroma namiguješ, da ga ...

lp,

Jure

hm hm, a boš verjel, da nisem videla oz prepoznala še enega teksta? :S Sem videla samo belo. :)

No in zdaj, ko ga vidim... se spet sprašujem, ali ga rabiš? Potrebuješ Saturn v tej sliki? Pa čopič? Prej bi kak svinčnik ali pa gosje pero sedlo? :) Ali smo tako vklenjeni v naše standardne asociacije ali res ne paše? Se sprašujem na glas.

Kaj pa če združiš napisani črni dve? Pa še eno vprašanje ... Kako bi pa v knjigi ta pesem izgledala?

Razumem, da si hotel tudi s srednjo kitico nekaj dodati, a včasih je manj več? In če pogledaš še z drugega zornega kota - kot sem omenila knjigo. Kje pesem pridobi in izgubi?

Skozi sebe sprašujem tebe in obratno. :)

lp S.

ja...

vse to mi je hodilo po glavi - potem je ostalo pri tem-

na tistem mestu sem se odločil da tekst pustim v skoraj beli, toliko da niti ne moti - res nastane veeelik presledek, spet je barva vmes, ki kaže da ne gre za samo podlago , papir, ampak je nekaj vmes, ki strnjeno veže "obe kitici".

glede knjige, pa je prostor odprt za kaj drugega - bom videl kaj ponujajo tiskarske mašine ;) malo za hec. pa spet ne samo za hec.

kot en buffer - plomba ali pa tampon - kaj točno, odvisno od pogleda.

lp J

sama tematika belega teksta pa v nekem elementu pretirano povleče v razlagalni jezik - ne vem kako bi mu rekel, ne gre za razlago, bolj tekst, ki vozi brez zasuka ... po drugi strani pa kljukica žakeljček in slikica Saturna namigujeta na garderobo v vrtcu.

Posrečena mi je asocijacija (eno čez ta prvo - je malo daleč, a ko potegne, te lepo gunca - kiklca, pas od Saturna je v sliki, ki jo imamo v glavi seveda malo nagnjen in lepo vidim 3D Saturn - z jasnim pasom. to me takoj potegne v obliko, ki jo imam na mizi, ko se zviram in trudim stegniti nožice - sam postajam okrogel in ...
mene ta sredina drži - v svoji pesmi - tistega resnega , črnega kar ne vidim več. na koncu sem le saturen , ki si drži kiklo, pazim, da se ne skotalim iz mize (ker ni več kota, ki bi me...) in si izmišljujem noge, da bi jih stegnil v nevidni žep v vesolju - od koder bi se lahko pobral

to je tudi način, ki me odpre ... ki mi da polje, da stopim vase (tudi otroštvo je pomembna faza življenja, sploh, pa se tam najlažje sprejmeš in prideš v svojo sredino - 
ta nam z leti bledi ;)

... malo tiste stvari iz žakeljčka ...

;)

seveda ... pero - danes me je to zbudilo