Iščem 
konec ovijalke,
plazim se.
V znoju 
nekega vratu
izgubljam luske.
Vse diši po porah
in perju
in semenu.
Orjem pred sabo
in vidim
sled razprtih ran.
Nemo režijo
podobo obžalovanja
raztrganja.
Spuščam se,
skozi vozle stiskam
svoje gibko telo.
Z jezikom gladim
trda vlakna, 
da bi našla izvor.
...
Da bi padla v prajuho,
maternico bitja, 
ki je odkrilo
svoj obstoj. 

Polona Campolunghi Pegan