Med sesedanjem vase
se osuplo oziram v čas.
Gostim se in vidim:
vrača pogled in meče nasmeh
na slo po brstenju.

Dež izpira nebo
v najino zgodbo,
plazečo nazaj
vse do vrat,
ki bi morala
ostati zaprta.
Obronki želja,
preraščeni z mahom,
berejo sanje
zamrznjenih trav
o zeleni.

Zaman sva klečala
pred oltarjem svetlenja
in trgala strune z lutnje bogov;
plešoča volk in volkulja
v dehtenju umrle pomladi.

poetesa