Dolgo ogrlico s perzijskimi biseri

in džezi bež oblekico s svilenimi resicami

je Amelia obesila na staromodno šiviljsko lutko.

Rjavi zvončasti klobuček s satenastim trakom

je zamenjala za usnjeno kapico

iz letošnje zimske letalske kolekcije.

Z rokavicami iz kozjega usnja

se je oprijela svojega temnega teleščka

in sfrčala iz dolgočasnega asteroidnega pasu.

Staromodni šiviljski lutki

se je ob pogledu na oddaljujočo se kapico

resignirano sesedal prsni koš

- ni bilo bucike, ki bi ji šla tako do živega

kakor ravnanje njene varovanke:

»Amelia, pa ne že spet tako brezglavo.

Amelia, Amelia …«

S samozavestnim superpospeškom

drvi Amelia skozi ozvezdja in meglice.

Iskreča se nebesna telesa se ji vsa iz sebe

- ****?! -

umikajo s poti

ali pa se osuplo odbijajo

od njenih ogromnih letalskih naočnikov.

V medgalaktičnem prostoru

Klio vendarle ni sama,

na vzporednem begotnem tiru jo spremlja dolg sprevod samotnih vesoljskih jezdecev.

Jasno, da je tudi on med njimi:

»Lucky Lindy, hello goodbye!«

Kot za stavo prehitevam terence

pri triinpetdesetih kilometrih na uro

skozi nočni snežni metež.

Jupiter! Silvana Orel Kos