Vse to je potrebno gledati v perspektivi

Ni Arabske Pomladi brez Renesanse 

Vse to je treba gledati in se spraševati

Odkod toliko sonca v porumenelem listju jeseni?

Ali ta svet - ki ga opazujem – opazuje mene?

Ali svet - skozi mojo razlago njega - razlaga mene?

To je potrebno postaviti na mesto, ki je zanj primerno

V brezčasen prostor, da je vsak  tam - tukaj

In vsak tukaj - povsod

Papir s to pesmijo je treba izročiti rokam, ki so vešče origamija

Treba je obžalovati tudi papir in besede na njem

Obžalovati kot kirurški nož pozabljen v drobovju

Le vezaje je treba razložiti

Rokam predati smisel

Edini umetnosti

Počakati, da se stih pojavi v gubah papirja kot nasmeh žirafe

Vnaprej se veseliti presenečenja

Spregovoriti skozi tesnobo zidov,  s hvaležnostjo drevesa za pomlad

Z jutranjo kavo

Z nasmehom pri vzdihu psa ob nogah, ko ga pobožaš

Brez iluzije, da Bog morda ni pitbull terier

Lačen in nenasiten

Treba je pogoltniti slabost te nosečnosti, tega mrtvega plodu, mrtvo začetega

Tega mrtvega plodu v tebi, obsojenega na tvojo smrt

Pogoltniti  

Pogoltniti kot evtanazijo serijskega morilca

Njegovim rokam dati njegov vrat

Kot edino  rešitev

Vse to je potrebno vreči v oči rože

V velike oči rože na otroški risbi

V brezno pričakovanja

Tudi to pesem je treba dokončati

Brez razloga

Brez kesanja

Kesanje ni primerno za roke

Le dokončati

Z rokami

V mrzlo vodo potoka spustiti kamen, da bi spremenil tok misli

In obstati z roko v vodi,  ugrizniti v mraz na ustnicah

Upogibati ta list papirja z verzi

Tako dolgo dokler se v gubah ne pojavi nek smisel

Nepričakovan

Nek smisel drugačen od skritega v njenih besedah

Smisel začudenja, ko zagledaš svoje črke v krogu kot slonova ušesa

"In" kot jezik opice

Le črkam v besedah je treba zaupati

Vsaki posebej –  kot posameznim ljudem

Zaupati vezajem

Brez kakršnekoli iluzije, da bodo predmeti spremenili pomen

Da misli ne potrebujejo kruha

In v zdravem telesu (ne) zdravega duha