Mislila sem, da bo tema.

Pa je svetlo.

Nad kašmirsko mehkobo kumulusov

se leskeče ivje na kupolah čebulastih socvetij,

še višje osrenjena hrbtišča

kril razčutih krokarjev in kavk.

Kot uročeni v letu brez pristanka

vzdržujejo negibnost lege

nad vijoličnim vejevjem.

Pod nedoumnostjo koprenastih tančic

se deblo vrašča v zmrznjene spotike korenin.

Bel pogled brez šarenic, gorišča.

Mislila sem, da bo tema.

Pa je svetlo,

kot da pozabe še nikoli ni prepredel en sam prelet noči.

Ob deblu raste v zemljo slep pastir

v prekratkih krpah lubja.

Brki mu trepetajo, ko igra piščal,

dišeč koren dveh celih, dveh poltonov,

že davni dar hvaležnih žalk.

Tačke upira ob belino ovčjih kož.

V polsnu vpihava svoje sanje,

v njegovem ritmu korenine srkajo

predivo iz volnene ruše,

ga mikajo, rahljajo, sukajo v prejo.

Niti, tkivo, deblo, krošnja vej.

Koprene legajo na rušo.

Čebulasto socvetje kot da diha iz megle.

Pod ivjem v lahnem zibu nihajo kokoni,

vanje zapredene so speče žalik žene.

Ne budite žalk, so še brez kril, krvi!

S pajčevinastimi nitmi golečih se zapredkov

v nebo hitijo najemniki po zadnji lon.

Iz beline raste zenica.

Na skrajni orbiti utripajo svetilniki,

prazni votki na rebrih noči.

Jupiter! Silvana Orel Kos