Za logom po potki na kateri je v njegovem otroštvu

gola mesečina slačila zaspale vile

se je mati, ravno povedali so mu, ob vsaki polni luni spuščala

v srebrno kopreno naslanjajoč se na hrepenenje, na sive

lase in na molitev za sinovo vrnitev.

Osamljen vitki topol je ponoči šumel

pošastno, kot odmev vojnega klica

skozi jame izjokanih oči je uhajala večletna žalost, tiha

povorka vojnih pisem brez črk in brez besed

in ji pred očmi risala njegove steze, smrtno škripanje zime.

Zvezde se lahko postarajo, je sanjarila, sive lase vpletajo v gorje

in v tišini umirajo, bledijo kot spomini,

toda – on se bo vrnil. Prišel bo, je sanjala obala

njenih bdenj, žeja potrošenih let. Prišel bo

s cvetlico razcvetelo v breznih in na pokopališču topov.

Splaval bo iz krvavega deževja, izza mlinskega kamna

mrtvih pomladi.

V soncu mu bodo goreli razkuštrani lasje

tako kot je nekoč poganjala moja radost na vseh obzorjih

sveta, govorila je, ob pozni uri.

Nepremično kot skala je čakala na kraju kjer je bila nekoč

mesečina gola in mirna nad puščavo kot speče

vile njegovega otroštva, so pripovedovali,

in priraščala je na horizont, kot kip upanja,

znak ljubezni, molitev in hrepenenje.

Ob pozni uri, mati.

Jure Drljepan (JUR)