Vedno, ko pesem me spomni na svet,
ko solze predaje raztapljajo led,
a vem, da nikjer nihče ni vseved ...
Takrat se potiho v nov dan podam,
kot prej že, a vendar na novo spet.

Še zalostna se predati ne znam,
četudi vse Žarke svoje razdam,
ki jih za rezervo v sebi imam,
ne bom jim svojih solz pokazala!
Se raje obrnem in grem drugam.

Ker jim veselja zdaj ne bom dala,
naj vsem prikrito bo, da sem - mala.
Punčka. Za ves svet ne bi priznala,
da včasih me trga, močno skeli
in da ostati trdna ni šala.

Lidija Brezavšček - kočijaž