Gorje ti, moja vas, gorje,*

ki ropajo nemilo te,

ki na vse štiri so te zbili,

te zvezali in oslepili,

zabadali te spet in spet,

da si začela krvavet',

odrli kožo kot živali,

organe notranje pobrali.

Gorje ti, moja vas, gorje,*

zabili kol so ti v srce

veljaki tvoji v lepih gvantih,

sejmarji etike na štantih,

cirkusanti populizma,

rančarji klientelizma.

Ne turška sablja brušena,

ne puška avstro-ogrska,

ne grof, ne cesar, ne kavboj –

zabodel te je človek tvoj.

Gorje ti, moja vas, gorje,*

ne boš več dolgo, zdaj si še,

a kmalu boš samo privid

iz Potemkinovih vasi,

nikomur več ne domovina,

le ena sama bolečina,

zlorabljena, na pol preklana,

zavržena, neprepoznavna.

Kje glave so, kje so roké,

ki bi oprale ti ime,

poštenje ti in čast vrnile

in z upanjem te spet slavile?

Te rôke in te glave spe …

Gorje ti, moja vas, gorje!*

* Verz iz Aškerčevega Janičarja.

Aleksandra Kocmut - Kerstin