Za logom po potki na kateri je v njegovem otroštvu
gola mesečina slačila zaspale vile
se je mati , ravno povedali so mu, ob vsaki polni luni spuščala
v srebrno kopreno naslanjajoč se na hrepenenje, na sive
lase in na molitev za sinovo vrnitev.
Osamljen vitki topol je ponoči šumel
pošastno, kot odmev vojnega klica
skozi jame izjokanih oči je uhajala večletna žalost, tiha
povorka vojnih pisem brez črk in brez besed
a pred očmi ji je risala njegove steze, smrtno škripanje zime.
Zvezde se lahko postarajo, je sanjarila, sive lase vpletajo v gorje
in v tišini umirajo, bledijo kot spomini,
toda – on se bo vrnil. Prišel bo, je sanjala obala
njenih bdenj, žeja potrošenih let. Prišel bo
s cvetlico razcvetelo v breznih in na pokopališču topov.
Splaval bo iz krvavega deževja, izza mlinskega kamna
mrtvih pomladi.
V soncu mu bodo goreli razkuštrani lasje
tako kot je nekoč poganjala moja radost na vseh obzorjih
sveta, govorila je, ob pozni uri.
Nepremično kot skala je čakala na kraju kjer je bila nekoč
mesečina gola in mirna nad puščavo kot speče
vile njegovega otroštva, so pripovedovali,
in priraščala je na horizont, kot kip upanja,
znak ljubezni, molitev in hrepenenje.
Ob pozni uri, mati.
Iza gaja, puteljkom, na kom je u njegovu djetinjstvu
gola mjesečina razodijevala usnule vîle
majka je, netom su mu pričali, svakoga uštapa slazila
u srebrenu koprenu oslanjajuć se na čežnju, na sijede
kose i molitvu za povratak sina
šumorio je u noći usamljen jablan
sablasno, kao jeka ratnog pokliča
Kroz jame isplakanih očiju promicala tuga godina, tiha
povorka ratnih pisama bez slovâ bez riječî
crtajući joj pred očima njegove staze, smrtni škrgut zime
Zvijezde mogu ostarjeti, snatrila je, u gorje uplesti sijede kose
i u tišini umirati, blijedjeti kao uspomene
ali – on će se vratiti. Doći će, snivala je obala
njenih bdijenja, žeđ potrošenih godina. Doći će
sa cvijetom procvalim u bezdnima i groblju topova
Isplivat će iz krvavih kiša, iza žrvnja mrtvih proljeća
U suncu će plamtjeti razbarušena kosa
onako kako je nekoć nicala moja radost na svim obzorjima
svijeta, govorila je, u kasni sat
Nepomično kao stijena, na mjestu gdje je nekoć mjesečina
bila gola i mirna nad pustinjom kao usnule vile
njegova djetinjstva
čekala je, pričali su, i srastala s vidikom, ostajući kip nade
znamen ljubavi, molitva i čežnja. Majka
u kasni sat
urednica
Poslano:
02. 12. 2012 ob 22:21
Spremenjeno:
02. 12. 2012 ob 22:23
Za logom po potki na kateri je v njegovem otroštvu
gola mesečina slačila zaspale vile
se je mati, ravno povedali so mu, ob vsaki polni luni spuščala
v srebrno kopreno naslanjajoč se na hrepenenje, na sive
lase in na molitev za sinovo vrnitev.
Osamljen vitki topol je ponoči šumel
pošastno, kot odmev vojnega klica
skozi jame izjokanih oči je uhajala večletna žalost, tiha
povorka vojnih pisem brez črk in brez besed
in ji pred očmi risala njegove steze, smrtno škripanje zime.
Zvezde se lahko postarajo, je sanjarila, sive lase vpletajo v gorje
in v tišini umirajo, bledijo kot spomini,
toda – on se bo vrnil. Prišel bo, je sanjala obala
njenih bdenj, žeja potrošenih let. Prišel bo
s cvetlico razcvetelo v breznih in na pokopališču topov.
Splaval bo iz krvavega deževja, izza mlinskega kamna
mrtvih pomladi.
V soncu mu bodo goreli razkuštrani lasje
tako kot je nekoč poganjala moja radost na vseh obzorjih
sveta, govorila je, ob pozni uri.
Nepremično kot skala je čakala na kraju kjer je bila nekoč
mesečina gola in mirna nad puščavo kot speče
vile njegovega otroštva, so pripovedovali,
in priraščala je na horizont, kot kip upanja,
znak ljubezni, molitev in hrepenenje.
Ob pozni uri, mati. (par malenkosti)L
Veliko hvala na prevodu, Jur i Lidija ! Čast mi je i veoma se radujem !
Lijep pozdrav,
Mirko
Komentiranje je zaprto!