Majka, u kasni sat

 Iza gaja, puteljkom, na kom je u njegovu djetinjstvu
 gola mjesečina razodijevala usnule vîle
 majka je, netom su mu pričali, svakoga uštapa slazila
 u srebrenu koprenu oslanjajuć se na čežnju, na sijede
 kose i molitvu za povratak sina

 
 šumorio je u noći usamljen jablan
 sablasno, kao jeka ratnog pokliča

 Kroz jame isplakanih očiju promicala tuga godina, tiha
 povorka ratnih pisama bez slovâ bez riječî
 crtajući joj pred očima njegove staze, smrtni škrgut zime

 
 Zvijezde mogu ostarjeti, snatrila je, u gorje uplesti sijede kose
 i u tišini umirati, blijedjeti kao uspomene
 ali – on će se vratiti. Doći će, snivala je obala
 njenih bdijenja, žeđ potrošenih godina. Doći će
 sa cvijetom procvalim u bezdnima i groblju topova
 Isplivat će iz krvavih kiša, iza žrvnja mrtvih proljeća
 U suncu će plamtjeti razbarušena kosa
 onako kako je nekoć nicala moja radost na svim obzorjima
 svijeta, govorila je, u kasni sat

 
 Nepomično kao stijena, na mjestu gdje je nekoć mjesečina
 bila gola i mirna nad pustinjom kao usnule vile
 njegova djetinjstva
 čekala je, pričali su, i srastala s vidikom, ostajući kip nade
 znamen ljubavi, molitva i čežnja. Majka
 u kasni sat

Za logom po potki na kateri je v njegovem otroštvu

gola mesečina slačila zaspale vile

se je mati, ravno povedali so mu, ob vsaki polni luni spuščala

v srebrno kopreno naslanjajoč se na hrepenenje, na sive

lase in na molitev za sinovo vrnitev.

Osamljen vitki topol je ponoči šumel 

pošastno, kot odmev vojnega klica

skozi jame izjokanih oči je uhajala večletna žalost, tiha

povorka vojnih pisem brez črk in brez besed

in ji pred očmi risala njegove steze, smrtno škripanje zime.

Zvezde se lahko postarajo, je sanjarila, sive lase vpletajo v gorje 

in v tišini umirajo, bledijo kot spomini,

toda – on se bo vrnil. Prišel bo, je sanjala obala 

njenih bdenj, žeja potrošenih let. Prišel bo

s cvetlico razcvetelo v breznih in na pokopališču topov.

Splaval bo iz krvavega deževja, izza mlinskega kamna 

mrtvih pomladi.

V soncu mu bodo goreli razkuštrani lasje

tako kot je nekoč poganjala moja radost na vseh obzorjih

sveta, govorila je, ob pozni uri.

Nepremično kot skala je čakala na kraju kjer je bila nekoč 

mesečina gola in mirna nad puščavo kot speče

vile njegovega otroštva, so pripovedovali,

in priraščala je na horizont, kot kip upanja,

znak ljubezni, molitev in hrepenenje. 

Ob pozni uri, mati.

(par malenkosti)L

Veliko hvala na prevodu, Jur i Lidija ! Čast mi je i veoma se radujem !

Lijep pozdrav,

Mirko