V bokih plešem žito,
ljubim te z lasmi,
da omamljen padaš
v mantro šelestenja.
Objemaš, kar dišim
in se spuščaš vame,
kakor dih v tišino.

Nosim te drugam.

Kjer ne boš več ti,
le obris otoka,
zvezda na večeru,
razprostrt nad poljem
v šumenju dvomov
slišal pesem drage,
ko se ljubi z nebom.

Sanjam drugo seme.

Žito vedno čaka,
ker sem samo veter,
ker se spuščaš vame,
da v večeru siješ,
ovit v moje boke,
v šelestenju časa,
nad poljem, ki molči.

Polona Campolunghi Pegan