Poljubi me takoj,

na  mestu,

ki se še spominja razvlečenih majčk

in zavihanih krilc v nočeh,

ko sem shranila besede v žep

skupaj s karamelnim bonbonom

in robčkom iz blaga.

Besede, s katerimi sem hranila prste,

da so rastli in prerastli žepe,

ko so segali vanje tako zelo lačni.

Na mestu

uporov in jagod

in ropota sosedovih cokel,

ki so tekle za bosimi nogami

mrzlega zajtrka.

Nikoli nisem ostala brez vonja

po dvorišču.

Nosim ga s seboj,

morda bo kdo sezidal stolp

za ujetnico dolgih nog.

Moje dvorišče nima betona

in tistega črnega mraza.

Ima le majhen,

z umazanijo za nohti spraskan

prostor za poljub.

Vesna Šare