Včasih govorim o tvojih laseh

razpredam jih iz gričastih kodrov

v previsne stene razpete

med dnevom in nočjo.

Včasih govorim o štrenah, kako se zapletem

v njihov opoj in ne želim odplesati valčka do konca,

ko gledam med tvoje oči,

ki jih imaš morda preveč narazen, srnasto

ali preveč skupaj kakor plenilec, ki je svoje

že ulovil. Morda jih imaš osem.

Včasih skoraj zlezem vate,

se prilepim in sva kakor sladoled,

ki se topi in postane (skoraj) eno.

In ko se razprede meglica ledenih sveč,

stopiš vse, ko stopiš hudiču na rep

ali ga ugrizneš, da ugotoviš, če svet še stoji

na pajčjih nožicah

in pripomniš, da so še zmeraj

feministično kosmate ...

Včasih ne govorim.

Včasih si obrijem noge.

Včasih ugotovim,

da me ni

in

ljubim.

Evelyn