Samomor iz zasede za končanje moje bede,
da bo vsaj tišina gluha poteptala vse besede,
ki udarjajo na strune v mesečini polne lune.
Ponesreči in zastonj sem posrkala ta vonj.
Dihala sem zračne mase, ki prihranil si jih zase
in kalila ti tolmune v mesečini polne lune.
Ni več reči kaj na to, čas še dalje tekel bo.
Čas se sam ne spremeni, mešam jaz ga ali ti.
Vsak ga zase lahko skrune v mesečini polne lune.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: elenamaja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!