preveč me je spomnilo, da ne bi dal ... tegale

tudi jaz sem imel novofundladca, ko sem bil majhen, ime mu je bilo jaka :)
se spomnite tistega sladoleda v žogicah. en dan je na dvorišču pred stolpnico našel eno in jo oblizoval dokler se mu njena odptrina ni zarila med dlesni - to je bilo joka in cviljenja - prava tragedija v soseski ...
od veterinarja smo se vrnili in vsi smo se začeli smejati. vsak si je oddahnil - žogica je bila od enega izmed nas ...
doktor za pse je rekel, da bo Jaka še cel večer verjetno precej omotičen (zaradi narkoze, pred "operacijo") in, da je najbolje, če ga damo doma na balkon. imali smo večerjo in polenta mi takrat ni šla preveč z užitkom skozi grlo. v dnevni sobi sem sedel po turško, na tleh pred televizijo, za mano je bila mizica in sedežna garnitura z vso družino. (ne vem, kaj je bilo tako pomembnega, da smo vsi večerjali pred TV-jem, po pravilu je bilo tako le kadar so bili na sporedu naše smučarke in smučarji) ... no v glavnem Jaka ni bil na balkonu, poleg mene je sedel. Briljantna ideja, da bo on pojedel mojo polento se je narisala sama. niso pa smeli videti drugi. tako sem malo primikal, malo odmikal ... ko mu je bilo dosti je zagrabil na polno - moment ni bil pravi - naključje je naneslo da je zagrizel v moje levo lice.
Via urgenca. ko smo se vrnili domov sem takoj letel v sobo in po kolenih tipal za ...
Kaj pa delaš? so šli moji -
saj je doktorca lepo rekla: Ja Madona, saj to ti je pa kar odgriznil kos mesa.

Vedno ga bom imel v srcu. Bil je prevelik za naše stanovanje, mama je ostala brez vseh čevljev, rož, ...
kot v filmu smo ga podarili neki družini s hišo in vrtom - in so rekli naj pridemo na obisk. Jaz nisem šel. To je bilo pred25. leti