Haibun (Pozna sprehajalka)

Tih večer mehko lega na pobočje.
Pozna sprehajalka obstojim v vlažni travi. Opazujem debela snopa avtomobilskih žarometov, ki vijugajo navzgor, na križišču ostro zavijejo na levo in čez nekaj sto metrov ugasnejo na dvorišču samotne domačije.
Skozi skodrano krošnjo, ujeto v rahlo pršenje, se ozrem v dolino. Orošena očala pačijo več kot kilometer oddaljene luči v razmazane svetlobne lise.



temna noč
na hrast obeša
okraske

Lea199

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
25. 11. 2012 ob 23:24

Fino, Lea.

Haiku na koncu občuteno napisanega proznega teksta dopolni zgodbo in jo postavi še v novo dimenzijo, odmaknjeno od tiste prve, ki je v kratki pripovedi. Nova slika je neodvisna od proznega sestavka, pa vendar povezana z njim, saj brez avtomobilskih žarometov haiku ne bi nastal, ker ne bi ničesar videla. Lepo.

  lp, lidija

Zastavica

Lea199

Poslano:
25. 11. 2012 ob 23:32

Hvala, Lidija:)

Lp, Lea

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Lea199
Napisal/a: Lea199

Pesmi

  • 25. 11. 2012 ob 22:58
  • Prebrano 970 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 840.9
  • Število ocen: 22

Zastavica