Tih večer mehko lega na pobočje.
Pozna sprehajalka obstojim v vlažni travi. Opazujem debela snopa avtomobilskih žarometov, ki vijugajo navzgor, na križišču ostro zavijejo na levo in čez nekaj sto metrov ugasnejo na dvorišču samotne domačije.
Skozi skodrano krošnjo, ujeto v rahlo pršenje, se ozrem v dolino. Orošena očala pačijo več kot kilometer oddaljene luči v razmazane svetlobne lise.
temna noč
na hrast obeša
okraske
Fino, Lea.
Haiku na koncu občuteno napisanega proznega teksta dopolni zgodbo in jo postavi še v novo dimenzijo, odmaknjeno od tiste prve, ki je v kratki pripovedi. Nova slika je neodvisna od proznega sestavka, pa vendar povezana z njim, saj brez avtomobilskih žarometov haiku ne bi nastal, ker ne bi ničesar videla. Lepo.
lp, lidija
Hvala, Lidija:)
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!